Lafnitztal pri Wagendorfu
Lafnitz je več stoletij predstavljal mejo med Avstrijo in Madžarsko, šele od leta 1921 poteka meja bolj vzhodno, Gradiščanska pa pripada Avstriji.
To je zagotovo glavni razlog, zakaj je ta trak ozemlja skoraj brez naselbin in se pretežno uporablja za kmetijske namene. Zato niso potrebovali zaščite bregov in protipoplavnih jezov. In tako mala reka še vedno teče v izvorni strugi ter po lastnih željah ustvarja zavoj za zavojem. Obrežje je ponekod strmo, na drugi strani pa ravno in peščeno – točno tako, kot je všeč ribam.
Kljub prevladujočemu poljedelstvu je levo in desno od velikega potoka še cela vrsta z različnimi vrstami bogatih travnikov – travniki stožke po eni strani in suhi nižinski travniki po drugi. Slednji se dobro prepletajo z obrežnim grmovjem in živo mejo. Nič čudnega, da tu lahko občudujemo toliko zanimivosti v naravi: bober gradi jezove in si pri tem pomaga z marsikatero vrbo iz obrežnega grmovja. Velika bela čaplja se uspešno preizkuša v ribolovu, pridružijo pa se ji priba, rečni cvrčalec, kobranka, mravljiščar in poljski zajec.
Na travnikih med drugim sibirska perunika in rumena maslenica poskrbita, da ljubiteljem cvetličnega sveta zaigra srce. Vse to so razlogi, zakaj dolina Lafnitztal spada k evropski mreži zaščitenih območij Natura 2000.
|
|
